Hiša, ki pove, kako se je živelo
Škrabčeva domačija ni nastala naenkrat. Stanovanjski in gospodarski del sta združena v celoto — kar je odraz gradnje, značilne za 19. stoletje v Ribniški dolini. Hiša s hlevom je bila zgrajena leta 1832, kašča 1838, kozolec okoli 1835, največja stavba, skedenj, pa sodi v sredino 19. stoletja. V začetku 20. stoletja je gospodar Janez preuredil konjski hlev v stanovanje s kuhinjo in sobo, svinjak pa je bil zgrajen v istem času.
Danes je domačija muzej z ambientalno postavitvijo: pohištvo in predmeti stojijo tam, kjer so jih ljudje nekoč uporabljali. Zbirka šteje več kot 600 predmetov, oblačil, listin in knjig, z domačim kruhom, moštom, moko in dimljenim mesom v kuhinji pa deluje kot »topli muzej« — hiša, ki diši po življenju, ne po vitrini.
V tej hiši se je 7. januarja 1844 rodil Stanislav Škrabec (krščen kot Anton; ime Stanislav je dobil kot redovnik). Po gimnaziji v Ljubljani je leta 1863 vstopil k frančiškanom, leta 1867 bil posvečen v duhovnika, poučeval v Novem mestu in Gorici ter leta 1870, star 26 let, izdal O glasu in naglasu našega knjižnega jezika. Kot urednik Cvetja z vrtov sv. Frančiška (1880–1915) je objavil več kot 1150 strani jezikoslovnih prispevkov in slovenskemu knjižnemu jeziku dal znanstveni temelj. Umrl je 6. oktobra 1918 v Ljubljani.