Govor prof. dr. JANEZA BOGATAJA, etnologa in pisca številnih knjig o gastronomiji in kulturni dediščini Slovenije.

Spoštovane ljubiteljice in spoštovani ljubitelji znamenitega fižola ribničana!

Kar nekaj mesecev v letu je takih, ko se nam obveznosti datumsko podvajajo. To bi sicer lahko označil kot nekaj dobrega, če bi na zadeve gledali z vidika pestrosti in različnosti naše sodobne ustvarjalnosti in potreb po druženju. Vendar pa ima vsa stvar tudi svojo slabšo stran, ki jo predstavlja čezmerna obremenjenost in prenasičen koledar vseh mogočih, včasih tudi nemogočih obveznosti. Ker moram danes sodelovati na pomembnem strokovnem srečanju, sem se odločil, da vam v pisni obliki sporočim nekaj besed ob prireditvi »Ribn´čan, ne le Urban!«
Fižol, ta prelestna in izvrstna stročnica, ima v Sloveniji prav v vseh pokrajinah izjemno dediščino in predvsem tudi sodobne častilce. Včasih v šali rečemo, da so fižolove jedi verjetno edine, ki jih ne le okušamo in uživamo, ampak se tudi »slišijo«! Ko smo še služili obvezni vojaški rok, smo se radi primerjali, glede zaužitega fižola, s topništvom… Toda, to so le duhoviti dovtipi, ki dokazujejo, kako je bilo že v preteklosti prehranjevanje človeka vedno v sozvočju z vsemi drugimi njegovimi dejavnostmi: od vsakdanjega gospodarskega prizadevanja, do duhovnih oblik in primerjav v prazničnih obdobjih.
Fižol so naši predniki splošno uporabljali za pripravo jedi že konec 17. stoletja. Čeprav je osnovna rastlina prišla iz Južne Amerike, so tudi v naših krajih skozi desetletja gospodarskega prizadevanja vzgojili nekatere posebne sorte. Med nje sodi prav gotovo ena najbolj izvirnih ali avtohtonih, ki jih poznamo od konca 18. in začetka 19. stoletja pod imenom fižol ribničan. Po zaslugi vaškega etnološko turističnega društva iz Hrovače, lahko danes z veseljem ugotovimo, da je znameniti fižol ribničan rešen skorajšnjega izumrtja oz. pozabe. Še več: s prireditvijo v tej ribniški vasi, ki se ponaša s celo vrsto ohranjenih in v sodobnost usmerjenih vrednot kulturne dediščine, so prizadevni organizatorji pokazali celi Sloveniji in, če hočete, tudi Evropi in svetu, da lahko prav z vrednotami na lokalnih in regionalnih ravneh sooblikujemo podobo naših sodobnih življenj. Tudi na področju kulture prehranjevanja oziroma gastronomije. S fižolom ribničanom in »skozi« njega ter njegove jedi, se torej odstirajo pogledi v vsakdanjike in praznike lokalnega prebivalstva. Ne samo to! Fižol ribničan je pokazal, da lahko le na eni prehranski sestavini ali živilu gradimo celo paleto naših lokalnih posebnosti, pa naj bodo le-te hladne ali tople, slane ali sladke…predvsem pa so rezultat neizmernih možnosti, pri katerih se nam ni treba zatekati h kopiranju tujih vzorov in slepem povzemanju vseh nemogočih neumnosti, ki nam jih ponuja agresivni globalizirani svet. Prav slednjemu lahko Hrovača s svojim fižolom ribničanom in kulinaričnimi mojstrovinami, ki nastajajo iz njega, pokaže in ponudi vse tisto, kar bi moralo sooblikovati sodobni svet: pestrosti in različnosti lokalnih kulturnih ustvarjalnosti, ki naj v prihodnje navdihujejo vrednote in bogastva naših vsakdanjikov ter praznikov. Prepričan sem, da tudi letošnja, že sedma fižolova prireditev v Hrovači ne bo razumljena le kot praznik ampak kot dobro izkoriščena priložnost za nova spoznanja, torej priložnost za duhovne in ustvarjalne obogatitve ter védenja o vrednotah, ki nam ležijo pred našimi domačimi pragovi, mi pa pogosto hodimo mimo njih z zaprtimi očmi. Želim vam prijetno druženje ob jedeh iz fižola ribničana!

———————————————————————-

dr. MANCA KOŠIR, publicistka, sociologinja, novinarka

V Hrovačo sem se zaljubila na prvi pogled. In moji prijateljici, s katerima sem prišla na enega izmed znamenitih literarnih večerov v Škrabčevi domačiji, pesnica Ifigenija Simonovič in takratna direktorica Cankarjeve založbe Jelka Ovaska, tudi. Ko sem pisala spremno besedo v s kresnikom nagrajeni roman Ferija Lainščka Muriša, sem bila v zelenju, miru in tišini te prelepe, s tradicijo in sodobno kulturo prepletene vasi, v kateri me je objel ustvarjalni navdih in sem na dolgih sprehodih čutila utrip žil, polnih radosti bivanja. Prijazni vaščani so moje dneve napolnili s človeško toplino in mi Hrovačo zapisali globoko v srce.

———————————————————————

izr. prof. dr. VITO HAZLER, univ. dipl. etn. in prof. um. zg., etnolog konservator

Hrovača –vas fižola in zabave

Ribniška dolina nam je poleg številnih znanih osebnosti, kulturnih in naravnih vrednosti ljuba še po eni znamenitosti – »ríbnčanu« – fižolu sabljaste oblike in srednje rasti ter močnih temnozelenih strokov in svetlorjavega semena, ki namočen v zrnju, skuhan in nazadnje še použit, jedcem daje vse radosti prebavnega ugodja.

Ríbnčan povsod dobro uspeva in ker je radoživ kot njegov soimenjak z veliko začetnico v človekovi podobi, ki ga po suhi robi pozna vsa Evropa, se že stoletja najdéva na jedilnikih gospodinj vse tja do Ljubljane in gosposkega Dunaja, pa tudi od vzhodnega Karlovca do obmorskega Trsta in staroveške Gorice.

Ribnčanu v čast, v Hrovači, vasi imenitnih in iznajdljivih ljudi, že desetletje pripravljajo svečanost – »Fižolov dan«. To je dan, ko je ribnčan, že povsem zrel in krepak, predan v lonce hrovaških gospodinj, da iz njegovih svetlorjavih semen pripravijo ričet, pasulj, juho, kruh, pecivo in še in še…

Hrovača ima Škrabčevo – Raviščekovo domačijo, ki letos praznuje desetletnico zaključka prvega velikega prenovitvenega posega. Stoji v središču vasi, kjer Vaško etnološko turistično društvo Hrovača že od ustanovitve leta 1998 redno pripravlja adventne žive jaslice, pogostitve ob vaških družabnih prireditvah, svečanostih na Škrabčevi domačiji, družinskih in osebnih slavjih in ob drugih prigodah. Njegovo vsevedno Radio mlejku tekoče seznanja vaščane in goste o vseh pomembnih rečeh, ki so se že in se še bodo zgodili. Zato so njegovi redni poslušalci vsi dobro misleči ljudje ne glede na starost, spol in narodnost.

Hrovača ima odlične gospodinje, ki za vsako večjo svečanost spečejo nad 100 m2 različnih peciv in dobrih jedi. Možje v ničemer ne zaostajajo – vešči so košnje, oranja, izdelovanja grabelj, kuhanja slivovega žganja in drugih veščin; in ob letu vedno upajo, da bo izabela pred hišo le dozorela za liter ali dva pristnega domačega vina. Če pa zadrege z vinom so, jih skupaj s hrano rešuje Slovencem znana hrovaška gostilna »Pri lobajnarju«, ki z imenom sicer ne spodbuja uradniški smisel za humor, a uzakonja duhovitost Ribniške doline.

Družabnost, dobra volja, razigranost, svetovljanstvo in modrost so doma v Hrovači. Ribnčan še naprej napenja in bistri um, zato ugledni hrovaški farmacevt priporoča: »O uporabi ribnčana se ne posvetujte z zdravnikom ampak pridite v Hrovačo na Fižolov dan!«

————————————————————-

BENKA PULKO, popotnica, avtorica knjige Pocestnice

“Moj literarni večer na Škrabčevi domačiji je bil eden najbolj doživetih med vsemi nastopi v karieri. In ne vprašajte koliko tisoč jih je bilo, ker ne morem nikoli prešteti. A nepozabne vibracije si zapomnim brez težav…”

————————————————————

SARA HORŽEN, Ribničanka, v imenu društva VETER

Hrovačan se splača biti, nimaš daleč do trgovine, nimaš daleč do šole, nimaš daleč do službe, še sploh, ko umreš, ti ni potrebno oditi daleč, lahko si tako rekoč pokopan skoraj na lastnem dvorišču, kjer tvoji potomci ob vseh vaških peripetijah skrbijo, da ti tudi v večnosti ni dolgčas. Lahko bi rekli, da je Hrovača vas, kjer vse v grobu se obrača.

Po naporni peki piškotov se enkrat na leto na hrovaško zemljo spusti Sv. Miklavž. Glas o njegovi dobroti sega še v marsikatero drugo ribniško vas, zato ni čudno, da je decembra v Hrovači ravno zaradi njega ogromno obiskovalcev. Seveda pa k temu pripomorejo tudi jaslice, žive jaslice, ki premorejo živo Marijo, Jožefa in tudi osla, ki s svojim riganjem in prdenjem pričara še bolj pristen in zabaven program Hrovačanov.

Da ne boste mislili, da je v Hrovači osel edini, ki prdi. Če ste se malo prej spraševali, kaj za vraga tukaj v Ribnici tako smrdi, vam povem, da je to še posledica Fižolovega dne, ki so ga Hrovačani priredili par tednov nazaj. Cel dan je bil namenjen pokušnjam fižolovih jedi, tudi iz posebne ribniške sorte Ribn’čan. Vse kar so hrovaške domačije skuhale, pripravile, so obiskovalci z velikim užitkom zaužili in zato tudi raznovrstne pline za seboj zapustili. Da prdenje ne bi bilo tako očitno, so njegove zvoke zadušili z odličnim glasbenim izborom, tako kot vsako leto.

Glas o odličnih prireditvah vasi Hrovača se širi daleč, za to pa poskrbi Radio Mlajku. Seveda Radio Mlajku velikokrat pove ša kakšno več, kot je res, zato pa je vse skupaj še bolj zanimivo, saj nikoli ne veš, ali se v kakšni pikantni podrobnosti skriva resnica.

Hrovačani so vsi mladi, če že ne po letih, pa vsaj po srcu in to svojo igrivost z veseljem prikažejo v veseloigrah. Vsako leto pripravijo novo in nikogar ne pustijo ravnodušnega.

Prebivalci Hrovače se imajo radi. Skupaj praznujejo jubileje in obletnice in rojstne dneve svojih vaščanov. Ob takih priložnostih pa pripravijo tako prireditev, s katero se je težko kosati daleč naokoli.

Hrovačani so prijatelji, so med seboj izredno povezani in ponosni na svojo vas, vaščane, vaško lipo in Škrabčevo domačijo, ki stoji v samem središču Hrovače. Hrovačani se znajo zabavati in k zabavi so vedno dobrodošli tudi gostje. Lahko bi rekli, da je Hrovača vas, kjer se vse v smeh sprevrača.