Hrovača pri Ribnici na Dolenjskem je majhna vasica z okoli 200 prebivalci. Teh dvesto domačinov, ki so ljudje različnih poklicev in znanj, ustvarja življenje, kot ga pomnijo naši pradedi. O Hrovači se širi glas, da ne pusti ravnodušnega prav nobenega obiskovalca. Če te ne očara vasica sama po sebi, te očarajo šaljive besede Hrovačanov.  Pomemben pečat ji daje tudi Škrabčeva domačija, ki je bila leta 2004 nominirana za Evropski muzej leta. Lepota vaškemu jedru dajo vaška lipa, vaško korito in kovačija in ves vrvež, ki se odvija ob prireditvah, kot so Fižolov dan, Miklavževanje in Žive Jaslice. Vaščani zase pravijo, da niso le doma na vasi, tam živijo, se družijo in pri tem neizmerno zabavajo.

GEOGRAFSKI ORIS

Hrovača je tipična gručasta vas, ki je vzhodno od trga Ribnice oddaljena 0.5 km. Dostop do Hrovače je možen iz Ribnice, Male Hrovače, kakor imenujemo jugozahodni del vasi ob asfaltni cesti Ljubljana – Kočevje, iz Goriče vasi ter po krajevni cesti čez vaške njive t.i. »Hdice«.


Prikaži večji zemljevid

Prvič se vas Hrovača omenja že leta 1241 kot ena od tistih, ki leže v ribniški pokrajini. »Hrovača je dobila, kakor trdi jezikoslovec p. Škrabec in že prej Anton Lesar, ime od Hrvatov ter je nastala Hrvatja vas, kar je Hrvača. (Hrovača je pokvarjeno slovensko ime, privzeto iz nemškega Krobatsch)«. (L. Hauptman, v Tekavec, 2002)

kovacija
Hrovača

lipa
Vaška Lipa

Glavna ulica se v osrednjem delu naselja razširi v trg s stoletno vaško lipo, ki sta jo leta 1882 zasadila takrat osemnajstletna mladeniča. Leta 2000 je ta cvet vasi, kot ji pravimo vaščani, meril 2.56 m³, v obsegu 4 m. V starih časih je lipa igrala pomembno združevalno točko, saj je pod njo teklo vaško družabno življenje. Kako lepobi bilo, ko bi nam danes zaupala vse, kar je slišala in doživela. Na trgu so bila nekoč tudi tri vaška napajališča za napajanje živine, od katerih je danes moč videti le še ostanke enega.
Cerkev svete Trojice. Božji hram, ki stoji na robu vasi Hrovače. Obdaja ga največjepokopališče ribniške doline zaznamovano predvsem iz časa francoske okupacije. Ukazano je bilo namreč, da se morajo pokopališča umakniti od farnih cerkva, in tako se je iz Ribnice preselilo v Hrovačo. Urbar iz leta 1576 jo imenuje cerkev svetega Jakoba v Hrovači, v času Valvasorja pa se že omenja cerkev svete Trojice. O letnici preimenovanja ni zapisov. Med najbolj znamenitimi nagrobnimi spomeniki je grob Maležičevih, ki ga je leta 1935 ustvaril znameniti sodraški kipar France Gorše. Leto 1909 je za cerkev svete Trojice prineslo nove odločitve. Kolebanja ali obnoviti staro ali sezidati novo, so tehtnico prevesila k novogradnji. Inženir Moric Kirchschlager je narisal načrt v neoklasicističnem slogu. Zadnje bogoslužje v stari cerkvi je bilo 18. aprila, že 30. maja pa je bil blagoslovljen temeljni kamen. Blagoslovitev novega božjega hrama je bila 21. novembra 1909. Na zadnji steni oltarja je napis, ki bo vedno spominjal na zidavo cerkve. Takrat so napisali (navedeno dobesedno):  S pomočjo Božjo, Župljanov in dobrotnikov smo postavili cerkev v čast sveti Trojici.
Zidal: Ivan Vogrin iz Ljubljane leta 1909.
Slikal: Simon Ogrin iz Vrhnike leta 1912.V blagor dušam našim in naših prednikov.
Frančišek Dolinar, dekan in častni kanonik.Voditelj stavbe: Anton Krsnič
Ključarja: Ivan Škrabec, Ivan DejakSprehodimo se še v notranjost cerkve. Bogati jo kelih, ki ga je duhovnik, profesor Fric poklonil Hrovači. Kelih je delo arhitekta Jožeta Plečnika iz leta 1956, ta ga je namreč oblikoval za Fricovo srebrno mašo. Ponosno je varno zavetje tudi edinega primerka orgel celjskega orglarskega mojstra Antona Scholza iz leta 1782. Sveta Trojica jih je podedovala iz župnijske cerkve svetega Štefana, leta 1874. Edinstveno pa je ne delajo samo orgle. Na desni strani glavnega oltarja je namreč grobnica, kjer so pokopani zadnji ribniški graščaki iz rodbine Rudež. V zgodovino cerkve se bo zapisalo tudi leto 2009. Dobrotniki, ki so darovali denar, so jo odeli v novo obleko. Obnovili so fasado, okna, temelje, stopnišče v zvonik, celotno električno zvonjenje in uro.

P1010441
Cerkev sv. Trojice

ribnik »V Hrovači je bilo 1857 leta 31 hiš in 215 seljakov«. (Lesar, v Tekavec, 2002) Po popisu leta 2002 je bilo v Hrovači 198 prebivalcev.1 Kljub manjšemu številu hiš je bilo v preteklosti v vasi več prebivalcev. Zaradi vse manjše možnosti zaslužka v domačem kraju se vse več prebivalcev izseljuje oz. si išče zaposlitev v drugem kraju.
 Hrovačani smo zagotovo najbolj ponosni na Škrabčevo domačijo. Nominiranka za evropski muzej leta 2004 je bila nekoč dom enega največjih jezikoslovcev 19. stoletja patra Stanislava Škrabca. Lepo ohranjeno in po konzervatorskih zapovedih obnovljeno gospodarsko poslopje le s svojo zunanjostjo spominja na preteklost. Na Škrabčevi domačije se danes odvijajo zgodbe sedanjosti in naznanjajo zgodbe prihodnosti poslovnega, literarnega in turističnega sveta.  Škrabčevi vas vabijo tudi na ogled njihove uradne spletne strani, kjer najdete tudi nekaj besed o Kersničevi kovačnici in Boštjanovi hiši, ki sta prav tako znanilki, kako pomembna je za rodbino ohranitev kulturne dediščine Hrovače.

Škrabčeva domačijaŠkrabčeva domačija